Novoletne zaobljube in nova poglavja

Leto se izteka. Ljudje začenjajo delati povzetke iztekajočega se leta, oblikujejo novoletne zaobljube in "odpirajo nova poglavja v življenju". Jaz tega ne delam. Skoraj natančno eno leto nazaj (+ cca. 14 ur) sem v svojem spletnem dnevniku (dnevniku, ja, ne v blogu) zapisala naslednje besede:

Zanimivo mi je brat današnje dnevnike. Polni so nekih novoletnih zaobljub, povzetkov preteklega leta, odpiranja novih poglavij. Ne vem, če sem sama že kdaj odprla novo poglavje ravno na prestopu leta, zdi se mi, da nikoli. Jaz jih odpiram in zapiram kar čez leto. Povzetke za nazaj po navadi delam ravno ob koncu poglavij. Zaobljube sprejemam skoraj vsakodnevno. Nobenega povzetka mojega leta ne bo. Če ga hočete, si pač preberite dnevnik za celo leto nazaj, čeprav ni bilo ravno produktivno, kar se dnevniških zapisov tiče.

V današnji noči se zame ne odpira nobeno novo poglavje, v današnji noči se nadaljuje najlepše poglavje mojega življenja do sedaj!  

Tako razmišljanje me spremlja še danes. 31. december zame pač ni poseben datum. Je pač zadnji dan v letu. Drugačen od ostalih morda le po pretiravanju s pirotehničnimi sredstvi. Že tako ali tako me včasih ljudje gledajo čudno, ko rečem, da na datume ne dam veliko. Tako kot 31. december je tudi rojstni dan pač navaden dan. Na ta dan obveznosti ne izginejo, svet se ne ustavi, še najmanj pa se vrti okrog mene. Ampak to razpravo bom pustila za kdaj drugič.

Smrk, smrk

Ne, nisem žalostna, samo totalno prehlajena. Ni fajn, ne ne. Dihat mi nekako še uspeva, pa se mi zdi, da mi ne bo več dolgo, ker je vedno težje. Napadi kihanja mi gredo z vsakim kihom bolj na živce. Sploh ker le redko kihnem samo enkrat. Večinoma vsaj dvakrat, se pa dogaja, da tudi trikrat ali štirikrat. Se mi zdi, da sem se v zadnjih dveh dneh nakihala za celo leto :/

Pa sej, glede na to, kako je bil folk okrog mene prehlajen že cel mesec, mam srečo, da se nisem nalezla že prej. Po drugi strani pa ... če bi se nalezla že prej, bi blo zdajle že konec. Ah ja, nikoli mi ni prav :D Najbolj fino bi blo itak, da sploh ne bi bila nikoli prehlajena. Mogoče si pa zaželim to, ko naslednjič vidim kak utrinek. Sam kaj, ko nimam te sreče, da bi jih pogosto videla (se mi zdi, da sem v celem življenju videla ene štiri).

Obožujem/ne prenesem

Vsak človek ima stvari, ki jih obožuje, in stvari, ki jih ne prenese. Tule so moje :)

Obožujem:

• vonj po praženi čebuli
• dobro kosilo, pospremljeno s kozarcem vina
• skrivnostna jutra
• nočne sprehode
• frazeologijo
• mehko posteljnino
• dobro (!) kavo
• hojo po suhem listju in ledu
• škripanje snega pod nogami
• prasketanje ognja
• velike mačke
• packanje
• vroč tuš in zarošeno kopalnico
• likanje
• udobno spodnje perilo
• fotografiranje
• šumenje valov
• zasneženo pokrajino
• toplo deko
• zgovorne poglede
• črni humor
• poezijo
• psihološke trilerje
• dober hokej
• Uroša :*

Ne prenesem:

• oliv (!)
• umazane kuhinje
• vlažnega mraza
• mlahavega stiska roke
• zamujanja
• brisanja prahu
• vsiljivosti
• toplega piva
• Hruške
• zajedljivosti
• PMS-ja
• polovičarstva
• nedržanja dogovorov

Takle mamo :)

Kok blentav moraš bit, da odviješ bombon iz papirčka, daš papirček v usta, bombon pa hočeš vržt v smeti? :D Ja, tudi to se zgodi. Sem pač smotana.

Sicer mi je pa šiht vedno bolj všeč. Vedno bolj sem zadovoljna sama s sabo, ogromno stvari vidim in ne ponavljam več istih napak. Pa še novice vedno izvem med prvimi :)

Hokej

Po napornem delovnem tednu je prav prijetno imeti večer zase. No, ne rečem, da se ne bi bilo fino malo stisnit in pockrljat, ampak je dragi na šihtu in to pač ne gre. Vseeno mi prav nič ne manjka. Zavita v deko (no, trenutno ne, ker pišem tole) ob skodelici čaja gledam hokej.

Ja, rada imam hokej. Ko sem bila majhna sem kar nekaj časa preživela v hokejski dvorani. Takrat nisem imela kaj dosti pojma, kaj se dogaja, vedela sem samo, da navijamo za Jesenice :D Nato je minilo kar nekaj let brez hokeja, približno tri leta nazaj pa sem ga začela spet resneje spremljati. Če se le da, pogledam tekme Jesenic, svetovno prvenstvo je pa itak "must see".

Spomnim se svetovnega prvenstva v Kanadi. Nisem bila ravno navdušena, ker so bile tekme na sporedu ob enih ali dveh zjutraj. Pa sem jih vseeno gledala. Cimer se je naslednji dan smejal mojim podočnjakom, sama pa sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba, saj sem se počutila, kot da me je povozil tovornjak :D  Veselim se naslednjega svetovnega prvenstva na Slovaškem, ker mi ne bo treba biti pokonci ob nemogočih urah :).

Za konec pa še nekaj lepih golov za vse ljubitelje hokeja:

Prvi delovni dan

Prvi delovni dnevi so vedno ... hm ... zabavni. Grozni. Naporni. Polni živčnosti. Neznosni. Izzivajoči. Negotovi. Zanimivi.

Novo okolje. Novi ljudje. Novi odnosi. Nove navade. Nov način dela. Novi izzivi. Kasneje pa vse skupaj postane rutina. Prideš, oddelaš svoje, odideš, naslednjič vajo ponoviš.

Ne bom rekla, da ne maram prvih delovnih dni, ker bi se zlagala. In tudi ne bom rekla, da jih obožujem, ker bi se prav tako zlagala. Prisoten je nek adrenalin, ki čez čas izgine. Adrenalin, ki te žene v to, da se že prvi dan maksimalno izkažeš in novemu delodajalcu daš vedeti, da misliš resno.

Upam, da mi je to danes uspelo.

Čustvenost

Vsi ljudje smo čustveni. Nekateri bolj, nekateri manj. Nekateri svoja čustva znajo zelo dobro skrivati, drugi sploh ne. Nekateri čustva pokažejo bolj, drugi manj.

Sama sem zelo čustven človek. Včasih se mi zdi, da morda že kar preveč. S tem verjetno ni nič narobe, me pa zelo moti, da me stvari zelo hitro prizadanejo in da si jih preveč ženem k srcu. Vem, da to ni najbolje in trudim se, da bi to nekako spremenila ali vsaj omilila, ampak mi zaenkrat še ni uspelo. Preveč se sekiram za stvari, ki niso vredne mojega sekiranja, in se sama nase zaradi tega precej jezim. Res delam na tem, da bi mi to uspelo spremeniti, ampak na žalost ne gre čez noč. Na žalost ni ON/OFF gumba, ki bi stvari poenostavil.

Menda se na napakah učimo. Se trudim, res se trudim. In nekoč mi bo uspelo. Danes pač še ne. In verjetno tudi ne jutri. Postopoma. Vseeno pa upam, da čim prej.

Poezija

Že od nekdaj jo imam rada. Ne morem se upreti tekočim verzom, nenavadnim rimam in melodiki pesmi. Shakespeare, Poe, Baudelaire, Goethe, Rilke, od slovenskih pa Kosovel, Zajc, Pavček, Prešeren in Svetlana Makarovič. Če je le mogoče, berem poezijo v originalu. Ob Baudelairovih pesmi si zaželim, da bi znala francosko. Ob Goetheju odkrivam nove razsežnosti nemščine. Ob naših si bogatim besedni zaklad.

Tudi sama bi rada nekoč izdala pesniško zbirko. Še pred tem pa bi rada napisala še več poezije. Zadnje čase se moj ustvarjalni navdih na žalost skriva. Pogrešam čase, ko sem redno pisala pesmi. Seveda niso bile vse dobre. Mnogo je takih, ki jih ne bi objavila nikjer. Je pa tudi dosti takih, ki se mi zdijo dobre. Mogoče bi bile všeč še komu ...

Ker ni nadviha, ne bom objavila nobene svoje, ampak eno naključno iz zvezka, kjer hranim meni všečne pesmi raznih avtorjev. 

MARKO PAVČEK

(brez naslova)

Z vsako pesmijo me je manj.
Spraskam se v pesem. Počasi. Kos za kosom.
Bolečina je pekoča, a sladka.

Črna kri brizga iz verzov.

Pod nohti žari moje meso.
Z vsako pesmijo me je manj.

Pride čas, ko se postrgam vsega.
Brez kože bom, brez oči,
brez krvi in žil,
brez mesa, brez kosti.
Brez srca.
Takrat bom najbolj popoln.

Nekaj za dušo

Vedno znova mi naježi kožo.

Zobozdravniki

Ne maram jih. Nikoli jih nisem marala. Vedno me jih je bila groza. Nisem se spravila k njim, dokler ni bolelo. Orng bolelo. In je bil obisk zobozdravnika res nujen. V bistvu ni bil nikoli res nujen, vedno so bili obiski zobozravnika v sklopu rednih šolskih sistematskih pregledov. Od kod torej taka fobija pred zobozdravniki? Verjetno zato, ker je imela mami veliko problemov s šibkimi zobmi in sem se bala, da sem to podedovala.

No, tokrat je prišlo do tega, da je bil obisk zobozdravnika nujen. Ker je zob bolel že 3 dni. S težkim srcem sem se odpravila proti zobni ambulanti. Pričakovala sem obilico grdih pogledov, zmerjanje, zakaj nisem bila pri zobozdravniku že toliko časa. Pa ni bilo tako. Sprejela me je mlada, prijazna zobozdravnica, ki se nikakor ni mogla načuditi, kako je lahko boleč zob tako zelo slab, če imam ostale zobe lepe. Baje zelo lepe. Recimo da ji verjamem. Dvomim namreč, da bi zobozdravnik hvalil zobe, če ne bi bili lepi. To me je precej potolažilo, saj je izbrisalo moj strah o podedovanih slabih zobeh.

Verjetno se bom zato v petek nekoliko laže odpravila na ponovno mučenje, zaskakovanje čeljusti in občutek totalne podrejenosti in nemoči.Vseeno pa strah pred zobozdravniki ostaja. En "prijeten" (v narekovajih, ker vrtanje po zobeh in praskanje ostankov živcev ni ravno prijetna zadeva) obisk tega pač ne izbriše.