četrtek, 30. april 2015

Še malo!

Ura je 22.15 in verjetno bi bilo dobro, da bi začela pakirati, ker bova čez manj kot 12 ur že na vlaku.


V zadnjem tednu nisem nič pisala, za kar je v veliki meri krivo tudi to, da smo bili skoraj cel teden brez interneta, na telefonu mi je pa smotano pisati. Internet bi nam zrihtali že en dan prej, če nas ne bi najprej iskali v Mariboru ...

In biti brez interneta, ko imaš kup dela, med drugim tudi s planiranjem, kaj vse bi rad videl, ugotavljanjem, kje sploh je kaj in kdaj je odprto, ni prijetno. Zato je večina tega padla na včeraj in danes. Zadnji moment. Ne maram planiranja zadnji moment.

In tudi ni fajn občutek, ko dan pred odhodom nimaš še praktično nobenih informacij od agencije - kako je s predstavnikom agencije, kje se dobi navijaške majčke, ali se tam prijaviš na organizirane izlete ... Še dobro, da sva šla dva dni pred odhodom vprašat, ali vstopnice za tekme dobiva tu ali v hotelu. Ker bi se hitro lahko zgodilo, da bi naju tam postavili na realna tla, da so vstopnice v Ljubljani ... Vse to bi si zaslužilo svoj zapis, tako da je zaenkrat to vse, kar bom napisala. Nama je pa povzročilo kaj nekaj belih las in požrlo čisto vse živce, ki jih premoreva - pa jih nobeden od naju ne izgubi tako hitro.

Glasilke so pripravljene, prtljaga bo pa tudi kmalu. In jutri takle čas bova lahko že pila prvo (ali drugo) češko pivo.

četrtek, 23. april 2015

Na nos? Nanos!

Z Ajdo sva se že nekaj časa pogovarjali, da bi šli. Pa se je ponudila priložnost in že kar nekje na začetku meseca sva določili datum, ko se je bližal, pa še začeli spremljati vremensko napoved, ki nama je bila naklonjena.

Tako sva včeraj dopoldne po nekaj lovljenja in nesigurnosti parkirali pri lovski koči Vojkovo in se naprej podali peš. Bilo je toplo, sonce je sijalo, dobre volje nama ni manjkalo. Že kar takoj naju je navdušil gozd, skozi katerega vodi pot.


Ko sva prišli na odprto, sva bili navdušeni še toliko bolj. Pred nama se je odprla planota, ki se je zdela neskončna, v daljavi se je že kazala cerkev sv. Hieronima, sonce pa naju je še naprej pridno božalo. In imeli sva čisti mir - v daljavi se je na cesti sicer svetlikala pločevina, a nikjer nisva videli nikogar. Pri cerkvi sva srečali enega fanta, ki pa se mu je videlo, da je prišel uživat, ko se je na klopi nastavljal sončnim žarkom.







Pri cerkvi sva na hitro posedeli, malo popili in se odpravili proti Vojkovi koči. Tam je bilo več ljudi, vendar so se tako porazgubili po vseh tistih mizah, da sploh nisva imeli občutka, da je tako obljudeno. Privoščili sva si zasluženo malico, nato pa se še malo sprehodili okoli, da sva lahko občudovali razglede, ki so bili sicer nekoliko motni, a še vedno krasni. In tudi gozd okoli koče je lep. Zanimiva razvejana drevesa z vejami, od vetra nagnjenimi v eno smer.









Po približno štirih urah in pol sva bili nazaj pri avtu, zadovoljni in polnih novih doživetij, zraven pa sva že malo razmišljali, kam se bova odpravili naslednjič. Idej nama verjetno še nekaj časa ne bo zmanjkalo.


četrtek, 16. april 2015

Samo da ni postran'!

(V naslovu je tudi črka t. Če ste jo spregledali, preberite še enkrat.)

Se vam zdi, da je s spodnjo fotografijo vse v redu?


Jaz namreč pravim, da ni. Takole bo bolje:


Če imate zdajle dvignjeno eno obrv (ali pač obe, če ne morete dvigniti samo ene) in se sprašujete, če mislim resno - ja, čisto resno. Miška mora biti naravnost. Vzporedna z robovi podloge. Po možnosti na sredini. Z Urošem temu ljubkovalno praviva, da je moja OKM (obsesivno-kompulzivna motnja) srečna. (Seveda se zavedam, da to še zdaleč ni OKM, verjetno niti ne njen mini mini zametek, in da je OKM v resnici zelo grozna stvar, in iz nje se niti slučajno ne delam norca.) Moja OKM ni srečna, ko vidi te fotografije.

Pravi koti, simetrija, stvari, ki stojijo naravnost in so vzporedne ali se povsem prilegajo, so mi prijetne za oko in me na neki način pomirjajo. No, morda me ravno ne pomirjajo, me pa vznemirjajo, če niso poravnane. In jih moram poravnati. Kar vprašajte Uroša, kako za njim vedno popravljam miško in kako zelo me rad zafrkava in jo malenkost zamika. In če smo že pri tem - ja, tudi na zgornjih fotografijah me v resnici živcira, da podloga za miško ni poravnana z robom fotografije.



Si lahko predstavljate mojo grozo, ko sem pred nekaj meseci sestavila novo kopalniško omarico, jo postavila zraven stranišča, stopila korak nazaj, da bi občudovala svoje delo, in ugotovila, da je stranišče postrani?! In si lahko predstavljate Uroša, ki je pridrvel v kopalnico, kaj za vraga, da je narobe, ko sem ga v tej grozi poklicala? 

Kdaj pa vaša OKM ni srečna?

sreda, 15. april 2015

Gospod Murphy, pejte se solit!

Saj poznamo tisto - če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo. 

Če sva si še pred nedavnim veselo domišljala, da imava za Češko že vse urejeno, da se morava odločiti samo še, ali greva najprej v živalski vrt in potem v minimundus ali kontra, so nama danes dali še malo dodatnega dela. In pobarvali kakšen las ali dva na sivo. Premalo je namreč prijav, da bi bil organiziran avtobusni prevoz v Ostravo. Dali so nama dve možnosti - poiščeva drugačen način, kako bova prišla do tja, druge organizacijske stvari pa ostanejo iste, pri tem pa nama odštejejo 60 € na prijavo, ali pa izbereva katerega od treh krajših paketov, pri katerih je avtobusni prevoz zagotovljen.

In svojo odločitev morava sporočiti do jutri.

Še dobro, da so na najini prijavi Uroševi podatki - če bi s tem sporočilom klicali mene, bi najbrž začela preklinjati direktno v telefon, kot sem potem preklinjala Urošu, ko mi je posredoval novico. Ali pa bi začela jokati. Po vsej verjetnosti pa kar oboje in bi mi bilo, ko bi se mi glava ohladila, nerodno in bi me imelo, da bi jih poklicala nazaj in se jim opravičila za svoje vedenje.

Ni fajn izvedet take novice, ko si v službi, ko ne moreš narediti kaj dosti. Samo živčen si in težko delaš, glavo pa težko prepričaš, naj se s tem ukvarja pozneje. Sploh ker ni veliko časa, svojo odločitev moraš sporočiti naslednji dan. Čeprav nisem imela namena iti med službo v trgovino, sem se zbrcala na zrak, da bi se na hitro sestavila skupaj. Pa še sladoled pomiri stres.

Medtem sva po telefonu tehtala možnosti. Krajši programi nama niso dišali, itak se je izkazalo, da v bistvu za naju pride v poštev samo eden, saj so dopusti v službi že dogovorjeni in potrjeni. Letalske povezave so samo do Prage, pa še drage so, pot z avtomobilom naju pride več kot 120 € samo v eno smer ... Stran Slovenskih železnic nama je sicer našla neke povezave, ampak nikjer nobene cene. Na koncu nama je klic na informacije polepšal dan, ko je gospa (gospodična?) sporočila okvirno ceno prevoza z vlakom - 150 €. Za povratno karto. Za oba. Prodano. No, samo kupit jih morava še ...

Prav presenečena sem, kako hitro se je pravzaprav vse skupaj razrešilo. Od tistega začetnega šoka, milijon scenarijev v glavi in misli, da je vsaj konec sveta, do pomiritve in končne odločitve sta mogoče minili dve uri. Zdaj se seveda vsemu skupaj smejim in se skoraj tolčem po glavi, zakaj sem tako paničarila, a se vseeno zavedam, da je to povsem razumljivo - gre za stvar, ki se je veseliva že toliko časa, za katero sva mislila, da je že vse urejeno, da se morava samo še prvega maja ob čisto nečloveški uri narisat na Dolgem mostu in se usest v avtobus, potem pa takole ...

Konec dober, vse dobro. Ampak gospod Murphy naj se gre pa vseeno solit. In lahko mi prispeva za barvo, da pobarvam tista dva siva lasa. Odtenek 575.

nedelja, 12. april 2015

Aktiven konec tedna

Tak, da si na koncu prijetno utrujen, a vseeno spočit od delovnega tedna. Dva dneva, dve različni dogodivščini in aktivnosti.

Včeraj smo se odpravili na Veliko planino. Začelo se je z maminim vprašanjem, če imam konec tedna prost in če bi kam šli. Končalo se je tako, da nas je bilo devet. Tako množično nisem bila v hribih že .... hm, nekje od konca prejšnjega tisočletja, se mi zdi. Bili smo luštna pisana druščina, stara od nekaj mesecev do nekaj mesecev več kot pol stoletja.


Seveda smo se imeli super - le kako bi se lahko imeli kaj drugače? No, veseli bi bili edino, če bi manj pihalo, tako pa nas je veter še preveč pridno spremljal že od izhodišča naprej z nekaj krajšimi postanki. Ampak se nismo pustili motiti. Vseeno smo najmanjšega člana naše odprave in njegovo mami pustili v domu na Mali planini, drugi pa nadaljevali še do Velike. In seveda čisto do Gradišča, da smo lahko rekli, da smo na njeni najvišji točki. 


Nekje med Malo in Veliko planino sem hribovski podmladek še čisto navdušila za geocaching in bili so prav pridni pomagači.

Zanimivo se mi je zdelo, kako drugače doživljam hribe v tako veliki družbi - kar je v bistvu logično. Tvoja pozornost ni usmerjena na iste stvari, kot če si sam. Ali z mami. Oziroma posvetiš manj pozornosti nekaterim stvarem in več drugim. Tudi hoja je drugačna, vse skupaj je bolj dinamično. Malo hodiš spredaj, malo zadaj, malo v sredini, pogovarjaš se zdaj z nekom o pitju piva in mačku, zdaj enemu od mulčkov razlagaš, kako daleč je še do naslednjega zakladka in kje na telefonu to lahko vidiš, potem pa še malo klepetaš z mami o avtomobilih. Smeješ se pa tudi ogromno. 




Velika planina je lepa. Tudi ko piha. Lahko bi se kar sprehajala in sprehajala po njej. Posedela bi pri vsaki hiški in občudovala razglede. Tekla od enega smerokaza do drugega in se jih naučila na pamet.





Mami je bila na Veliki planini ravno tak čas lani - 14. aprila. Takrat so žafrani celo planino obarvali vijolično. Letos smo bili za kaj takega kakšen teden ali deset dni prezgodnji, vseeno pa smo videli zametke vijoličnih preprog.


Luštno je bilo. Tako luštno, da bo treba kar čim prej ponoviti.


Tudi danes je šlo navzgor, a drugače. Bolj po rokah in na štriku. In s krasnim razgledom na morje - samo malo je bilo treba obviseti in se obrniti okrog. Bilo je tudi vroče in brez vetra. Pridni smo bili in si pridelali kar nekaj stenskih metrov. 

Plezalke so še vedno neudobne. Če sem vsakič, ko pridem iz hribov, vesela, ko lahko sezujem gojzarje, so ti proti plezalkam še vedno copatki. Pa jih vseeno še vedno znova tlačim na noge in se sprašujem, kaj mi je bilo tega treba.


Da smo res plezali, mi boste morali tokrat verjeti na besedo, saj so v celem dnevu nastale sami tri fotografije. Čudno, vem. Anja me je vprašala, če je z mano vse v redu. 

sreda, 8. april 2015

Vozniški izpit? Ne, tega pa nimam.

Enkrat za vselej (pravzaprav ne verjamem, da bo zares za vselej, ampak upanje umre zadnje): 

Ne, resnično nimam vozniškega izpita. Ja, da se preživeti brez njega. Ne, ne vem še, kdaj ga bom naredila. Ja, včasih ga pogrešam, večinoma pa ne.

Nekateri pač nismo šli v avtošolo takoj, ko smo postali polnoletni in še preden bi šli v trgovino po prvo pivo kot polnoletniki in blagajničarki z nekoliko zlobnim nasmeškom na obrazu pomolili pod nos osebno, češ "vidiš, da lahko že po zakonu kupim alkohol, ha!" In bili potem razočarani, ker nam ravno takrat ne bi rekla za osebno. (Pa ne,da sem kaj takega naredila, da ne bo pomote.)

Vendar to, da nimam vozniškega izpita, še ne pomeni, da nisem bila nikoli v avtošoli. Sem bila. Takrat, ko je še niso preimenovali v šolo vožnje. Odvozila sem celih šestnajst ur, ko je moj inštruktor odšel na dopust, ko je prišel z dopusta, pa jaz nazaj v Ljubljano in najine ceste so se razšle. Razmišljala sem, da bi vožnjo nadaljevala v Ljubljani, pa sem imela do tega takrat še prevelik odpor, medtem ko je ta izginjal, pa so finančne zaloge, ki so bile namenjene izpitu, počasi skopnele. In od takrat vozniški izpit nikoli ni bil med finančnimi prioritetami.

In nekateri tega nikakor ne razumejo. Ker brez izpita za avto pa menda res ne moreš preživet. Veste kaj? Meni gre precej dobro. Sem pač toliko boljša prijateljica z avtobusi in vlaki. In časovno bolj omejena, kdaj se lahko kam odpravim, ampak mi to ne predstavlja nekega hudega problema. Če pa mi ga, pač poprosim koga pri bajti, da mi vse skupaj malo olajša. In nič nimam proti, če se ne morem odpeljati od vrat do vrat in po možnosti še skozi vrata. Noge mi čisto dobro služijo.

Sem zato čudna (ne zaradi nog, zaradi vsega skupaj)? Mislim, da ne,

torek, 7. april 2015

Plánování

Na začetku leta je bilo še malo zgodaj, da bi začela na veliko načrtovati, kaj vse bova počela v Ostravi poleg tega, da bova uživala v dobrem hokeju in glasno navijala za naše rise. Tako sva se takrat "samo" veselila tega, da greva. No, jaz bi najraje cele dneve skakala v zrak kot majhen otrok, pred katerega so ravnokar položili kilsko vrečo haribo gumijastih medvedkov, a sem se raje nekoliko držala nazaj.

Zdaj pa je prvi maj vedno bližje in vedno bolj smiselno se zdi, da se nekoliko poglobiva v vse tisto, kar bi si rada ogledala, saj bova s časom omejena dosti bolj, kot če bi šla tja na turistični izlet. Tako sva že malo naštudirala, kje v Ostravi je kaj - kako daleč od hotela, kakšne so prevozne možnosti do tja ... Precej vesela sva bila, ko sva ugotovila, da je veliko stvari dokaj blizu, večinoma na razdalji nekje 45-minutne hoje. Pa tudi hokejska dvorana ni daleč, kar je super.

Napisala sva si že, kdaj bova imela prosti čas, zdaj pa naju čaka seznam tistih stvari, ki jih resnično morava videti - na primer živalski vrt in minumundus, če vprašate mene, in Intersport in KFC (lačen si pač ful drugačen in takrat KFC pride zelo prav, saj imava oba kaj od tega), če vprašate Uroša. Seveda se malo heca (upam). Sicer nad tako natančnim načrtovanjem nisva nujno blazno navdušena, ampak se nama zdi, da tule kaj dosti drugače ne bo šlo oziroma da bi bilo sprotno načrtovanje preveč stresno. 

Z birokracijo nimava nobenega dela več - plačano je vse, zavarovanje je urejeno, osebni izkaznici sta veljavni, slovenska zastava je naročena (vem, to ni birokracija, ampak sem morala napisati) -, tako da zdaj resnično lahko v miru načrtujeva. Načrtovanje je fajn. 

In prvi maj bo prav kmalu tu. Samo še 24-krat spat.

petek, 3. april 2015

Prehodi za pešce nekaterim ne gredo najbolje ...

Zakon o pravilih cestnega prometa v prvem odstavku 41. člena pravi:
Na prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja pooblaščena uradna oseba, morajo vozniki in drugi udeleženci cestnega prometa omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj. (Vir)
Vsakodnevno krši ta člen marsikateri voznik in pogosto moram pred prehodom za pešce razmišljati, ali bo voznik, ki vozi proti prehodu, lahko ustavil avto, če stopim na prehod. Kadar ocenim, da ga bo lahko, prečkam cesto. Včasih me kakšen grdo pogleda, ker ne more tudi čez prehod peljati tistih svojih sedemdeset na uro, ampak mi je malo mar za to. Na prehodu za pešce ima pešec prednost. Pika. Oziroma (še bolje) klicaj!

A zakaj bi se sploh kdo trudil ustaviti pešcu pred prehodom, bo pa ta ja malo počakal in šel čez cesto pač pet sekund kasneje? Hja, če že ne najdete kakšnega drugega razloga, pa lahko vsaj zato, ker vas neupoštevanje peščeve prednosti lahko tudi krepko udari po denarnici.
Z globo 300 eurov se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbo prvega odstavka tega člena. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk. (Vir)
 Draga šola, ni kaj.

Obstajajo pa še hujši primerki od tistih, ki prehod za pešce kratko malo ignorirajo. Obstajajo tudi primerki, ki so sposobni ignorirati tudi pešca, ki čez ta prehod hodi. Pa tu ne mislim na tisto, ko gre pešec čez štiripasovnico in je šele na prvem pasu, ti pa si na zadnjem in pač pelješ. 

Mislim na tisto, ko si že na več kot polovici prehoda, ki prečka uvoz v parkirno hišo, neka gospa v veliki kravi od avta pa pelje naravnost proti tebi. In niti takrat, ko je že čisto blizu in vidi, da te bo zbila, če ne bo stopila po bremzi, tega ne naredi. Ne vem, morda je mislila, da ogromen avto pomeni, da ti ni treba upoštevati cestnoprometnih predpisov in da imaš prednost pred vsemi. Morda je mislila, da pešec, ki med hojo telefonira, pa nima prednosti na prehodu za pešce. Ali pa se ji - kar je še najverjetneje - po domače povedano jebe za druge. Zlasti za pešce. Zakon močnejšega. Če nočeš biti zbit, se umakni.

Če bi bilo v meni kaj mazohista (in ne bi bila ravno na poti v službo), ne bi naredila tistega koraka nazaj in bi ji pustila, da me zbije. Hitrost je bila čisto majhna, tako da mi ne bi bilo hudega, samo malo štale bi ji naredila. Po eni strani mi je žal, da sem stopila nazaj, ampak zmagal je isti delček razuma, ki pravi, da se trčenju izogneš, če se mu le lahko.

Tako sem samo dvignila roke in ji pomignila z glavo, češ "kaj se pa greš, baba zmešana, a misliš, da če imaš pa velik avto, da pa lahko izsiljuješ kar vse po vrsti in se ti bodo vsi umikali na pet metrov". Pa me je samo gledala kot tele v nova vrata. Ne vem, če je razumela, kaj sem ji hotela povedati. Najbrž ne. In najbrž česa takega ni naredila prvič. Še verjetneje pa na žalost niti ne zadnjič ...